Spoštovani državni predsednik Slovenije in predsednik Gibanja za pravičnost in razvoj

dr. Janez Drnovšek,

zahvaljujem se Vam za izredno občtljivo in pretanjeno, v bistvu pozitivno kritično pisanje o vprašanjih, ki jih postavlja pred nas spoznavalsko, koderkoli že smo, sámo življenje – gre za dramaturgijo, ki se ne izraža kot Deus sive Natura, marveč v pomenu dejanskih razmer, kakor se odpirajo brez konca in kraja na Zemlji in v vesoljstvu časovno-prostorsko, torej zgodovinsko in okoljsko. Mar naj zabrišemo sledi svojega človeškega obstoja, jih zavržemo kot kakšne stare izgubljene fotografije le zato, da se zakoličimo v sebičnosti samopozabe, čudnega, vsepočeznega hedonizma – ali pa vztrajamo na načelih dejavnosti Gibanja za pravičnost in razvoj… Tukaj je spet le snov za mogoče pogovore, pa ne le onkraj Luže, niti ne v prenekaterih zamolčanih junaštvih, marveč vseprej v vprašanjih, s katerimi se primerjamo med različnimi in z raznovrstnimi vsakokratnimi odgovori.

Vaše davišnje premišljevanje, spoštovani prijateljski predsednik dr. Janez Drnovšek, sega k iskrenemu pomenku, zadevajočemu tudi in zlasti slovenske družbene, okoljske, mirovniške, politično-idejne in druge razmere med Triglavom in Panonijo, še med Karavankami in Jadranskim morjem,ko se volčiči sredi zimskih noči podijo nekje čez brezsnežne kraje ali ko nekateri hočejo postreliti čimveč medvedov, če ne drugega…

Ja, in Vaša Zaplana, kjer živite skromno, z doma pečenim dobrim kruhom – s hlebci besed tudi, saj lahko pripovedujete, kar se je res bilo pripetilo na poti med ozvezdji in domačo grudo. Če bom le mogel, Vas kdaj obiščem v tej zaplanski misli na planem, med vrniškim Ivanom Cankarjem in Vašimi dobrimi mislimi v Bistvu sveta… Zato pa tudi vztrajate, včasih že v kar skoraj povsem “nemogočih” razmerah, o katerih poročate brezensko celo tokrat, v Humanitad…

*

Vaš slog vodenja v politiki spremljam že vrsto let – ko ste po jugoseansah odšli preprosto na jogging, ko ste imeli še psa Lorda, vse do Brodyja… Ne vem, zakaj sem se navezal pravzaprav na Vaše slogovne prijeme vodenja, saj Vas ne želim “ocenjevati” – saj živite res polno življenje, smiselno in v trdnih notranjeslovensko zakoreninjenih odnosih, ki segajo v mednarodno ali občečloveško krošnjo Drevesa spoznanja, če je dovoljena analogija… In tako, vidite, ne puščamo Sonca, da bi dokončno zatonilo ali da nas prekrije sajast smog, v svojih obremenitvah in trpljenjih pa vztrajamo srečno in pozitivno še naprej. To zgodovinsko leto smo preupali, smo prebedeli, da nas ni vzela nobena noč. Saj tudi sami veste, kako se primeri – zgodovini človeštva v tem 3-jem tisočletju komaj poganjajo zobki, mlečni zobje.

V zadnjem času smo prebrali tudi mnogo pozitivne literature, leposlovja in strokovne literature… Nič več se ne sklicujemo le na svobodo, češ, lejte, kako smo (pre)drzni, če ne celo objestni in sebični! Čemu bi se pretvarjali v svoji kot skupni usodi, če pa je naše dragoceno izročilo vseskozi ubesedeno v pesmi in besedi? Pomislim, kako je Marko Zorko gledal skoke kengurujev, ko je bil doma varuh svojih otrok… � e bolj in prej pomislim, kako ste Vi v Izlakah izvedeli za izid glasovanja in se je tisti čas – kot sleherni čas – odprla pot za novo osvetlitev in življenjsko izpolnjevanje novih nalog… – že takrat ste uporabljali besednjak človečnosti. Sem bral. Ste me in nas prepričali. Z zgledom. Z dobro voljo. Tudi v najtežjih trenutkih preizkušenj. Tudi tisti so Vas razumeli, ki se ne razumejo nič na “politiko”…

Življenja si ne morem izmisliti, da bi bil. Pretehtanost dvigov in padcev – kakor angelsko? V spremenjenih časovnih perspektivah. Izklesan značaj. Ko smo si ostali zvesti, a so nas obregljivo obrekovali, ko so nam, razvojno zvestim, očitali, če ne drugega, pa vsaj nekakšno razpuščenost, ki da je bila položena že v slovensko zgodovinsko zibko in narodno uspavanko?

Zdaj Vas srečam v primerjalnem zrcalu Humanitad: dogodki in informacije se sicer stopnjujejo, a jih je potrebno posebej razbrati v njihovi resnici in primerjalnosti. Dogodki se zgoščajo, se zdi, zmerom nekje na sredi – in torej niso nikoli le skrajni, da je verjetna usoda sploh še mogoča in da sledimo k Vašemu govornemu in političnemu dejanskemu, zdravemu prologu.

Kar nas je zaznamovalo, vsakogar posebej osebno, je bila časovna distanca, ki je drugačna v takratnosti od sedanjosti: tukaj smo gledali, vsaj nekateri, stereoskopsko, z vrha, sredi cvetočega travnika slovenske pomladi, ko smo stali v visoki travi… Koliko fantastičnosti se je izresničnosti nanizalo iz tistih let…? – kar pa se vgradi in vključi v čas današnji, v nenehljivo ustvarjalnost. Odkod torej ukazi srca? Z glave, na pamet, kar tako… – ali šele po globljem premisleku? Slednje bo držalo.

Zato razumem in dojemamo Vaša opozorila o brezenski naravi. Tukaj pomislim na Vaše misli iz zadnjih knjig, na svetopisemske besede, na koane… Ste morda vedeli, da sem v slovensko poezijo vnesel haiku in tanka poezijo, še 14-leten, namreč po srcu, ko sem bral japonsko poezijo v nemščini in me je impresivno objela…, da sem se že takrat odločil za – pesniški poklic, starši pa so preprosto z odobravanjem presodno rekli:”Kakor si boš postlal, tako boš ležal!” Brez kake posebne vzhičenosti, pa vendar ponosno. Ste se v NY zaklenili kdaj v sobo? Ste pomislili na svojega očeta…? na sina in hčer…? Do Vas imam nekako bratski odnos – ne zamerite, ampak tako čutim: toda ta odnos ne bo nikoli kajn-abelovski! je odnos, kakor je bil nekdaj v ruskem “bratstvu” – kajti beseda “brat” v vseh jezikih pomeni – isto. Ne glede na krvno sorodstvo ali na desetnike in desetnice…

Spoštovani državni predsednik Slovenije in predsednik Gibanja za pravičnost in razvoj, verjamem, da se svet poboljša z vsako dobro besedo, z vsako dobro mislijo – in ne odmre.

Lepo Vas pozdravljam

Vladimir Gajšek